Domov > Solčavsko

naravni in kulturni fenomen slovenskih Alp

(Povzeto iz knjige Krajinski park Logarska Dolina, Solčavsko; Lenarčič, Orešnik, 1995)

"Pomirjajoča mogočnost alpskega prostora je sestavljena iz številnih, nenavadno impresivnih krajinskih podob, ki so skladno povezane v tipične in zato nezgrešljivo značilne posebnosti. Z njimi se posamezne dežele razlikujejo med seboj. S številom posebnosti in enkratnosti, z vsem, česar drugi nimajo, je odmerjeno bogastvo vsake dežele.

Med očarljivo lepe krajinske posebnosti Alp spada tudi Solčavsko. S to skupno besedo povezujemo dolinski svet Solčave, Logarske doline, Matkovega in Robanovega kota ter kraljestvo gorskih kmetij, celcev, raztresenih visoko pod Olševo in Raduho nad Matkovim in Robanovim kotom.

Solčavsko je dežela s svojim obrazom, s svojo identiteto. Tako kot je Logarska dolina samo ena in je njena impresivna lepota drugod neponovljiva, tako je neponovljiva tudi "veličastna galerija gorske kulturne krajine, ki se zgoraj pod Olševo odpira v klasiko najlepših panoram v Alpah.
Solčavsko je dragulj iz alpske kulturne zakladnice. Za obiskovalce s Kranjske se vrata do tega dragulja imenujejo Jermanova vrata (staro, po krivici pozabljeno ime za Kamniško sedlo), druga vrata se odpirajo v soteski reke Savinje pri Igli, kjer je na prvi pogled videti, kot bi človek prišel na konec sveta.

Samonikla naselitvena kultura v Alpah, ki je preživela tisočletja in daje Alpam krajinsko in kulturno identiteto, se je razvijala in ohranila le v odmaknjenih, skoraj pozabljenih dolinah ali visoko zgoraj na položnih legah, ki jih od spodaj ni videti niti slutiti. Zanimivo je, da je najvrednejša avtohtona kultura doma v krajih, ki so obdarjeni z izjemnimi naravnimi lepotami in krajinskimi posebnostmi. V krajih, skritih za gorami in onkraj težko prehodnih sotesk. Takšno je tudi Solčavsko. Dežela, katere zgodovina je zakopana v gorah z arhaičnimi imeni (Turska gora, Olševa). Dežela legend o žalženah, belih ženah, divjih možeh, vodnih in gorskih možeh, zmajih in belih kačah. Dežela zijalk, spodmolov, snežnih jam, cirkunc, ledenic in snežnic. Dežela najvišjih kmetij na slovenskem in dežela največjih gorskih kmetij v Alpah. Dežela, katere prebivalci so morali preživeti najtrše, tudi tragične življenjske preizkušnje, nazadnje v drugi vojni, ko so bile skoraj vse domačije požgane.

Poselitvena posebnost Solčavskega je izjemna za celotne Alpe. Tako velike kmetije so samo še na Jezerskem in na koroški strani Karavank. Izjemnost ni le v velikosti posestev, visokogorski legi in bogati gospodarski kulturi, ampak tudi v tem, da so kmetije svojo velikost obdržale do danes, da jih ni uničila revolucionarna obsedenost z nacionalizacijami in da v zadnjih letih niso nasedle omamni razprodaji za pozidavo hiš, kar je drugod razvrednotilo slovensko kulturno krajino.

Visokogorske kmetije in njihove posesti, ki segajo do najvišjih robov, so videti kot samostojna kraljestva, neodvisna od tujih vplivov, v prejšnjih časih značilno avtarktična, samooksrbna, s ponosnimi, iznajdljivimi in preudarnimi gospodarji. Visoka in sončna lega na krajinsko najbolj dominantnih točkah izziva prispodobo, kot bi stale na branikih stare kulture, kjer varujejo in nadaljujejo starožitna izročila.

Nekateri dokazi potrjujejo domnevo, da spada Solčavsko med najstarejša in najbolj avtohtona poselitvena območja v slovenskih Alpah. Z nepretrgano tradicijo, ki se je od kamene dobe v Potočki zijalki ohranila do danes in je dokumentirana v ledinskih imenih in legendah.

Ledinska imena so izročilo staroselcev, legende pa spomin na davne starožitne kulture. Imena posameznih kmetij na Solčavske so povezana z geografskimi in krajinskimi posebnostmi svojega območja. To je značilnost najstarejše arhaične poselitve. Ta imena niso dediščina primitivnih nomadskih zakarpatskih prišlekov, na katere prisega uradna zgodovina, ampak so otipljivi dokazni naše lastne kulture in omike, ki sega v neraziskano davno preteklost, ki ni izumrla, kot so nas učili v šolah, ampak se znanje in izkušnje prednikov nalagajo v našem spominu in podzavesti.

Solčavsko je obvarovalo svojo krajinsko identiteto, ljudje pa ohranili ponos in ozaveščenost. Zahvaljujoč tudi nezaupljivosti do vsega, kar je prihajalo od drugod. Ta nezaupljivost je značilnost za stare narode v Alpah. Brez njih bi izgubili svojo samobitnost, svojo zemljo, svojo kulturo."

Janez Bizjak